Življenje drugih

“Želim si, da bi lahko ujela občutek, ki ga je v mojem telesu pusti ogled predstave Življenje drugih. Fizična zmes žalosti in veselja ob spoznavanju življenj, ki sem jih opazovala na odru. Z eno besedo bi jim rekla »usodje«. “

SNG Drama Ljubljana

Jan Krmelj po motivih filma Življenje drugih (Das Leben der Anderen) Floriana Henckla von Donnesmarcka

ŽIVLJENJE DRUGIH

Režija: Jan Krmelj

Dramaturginja: Diana Koloini
Avtorja glasbe: Silence (Boris Benko, Primož Hladnik)
Kostumografinja: Špela Ema Veble
Scenograf: Jan Krmelj
Oblikovalca luči: Jan Krmelj, Vlado Glavan
Lektorica: Kristina Anželj
Asistentka režiserja: Nika Prusnik Kardum
Asistentka scenografa: Mila Peršin

Nastopajo:
Janez Škof – Gerd H. Wiesler
Uroš Fürst – Georg Dreyman
Saša Mihelčič – Christa-Maria Sieland

Želim si, da bi lahko ujela občutek, ki ga je v mojem telesu pusti ogled predstave Življenje drugih. In me ni spustil še dve uri po koncu. Fizična zmes žalosti in veselja ob spoznavanju življenj, ki sem jih opazovala na odru. Z eno besedo bi jim rekla »usodje«. Ne »usoda«, ker se sliši preveč tragično-patetično-nemočno. Ampak »usodje«. Zmes veselja in žalosti, tega, kar v grobem je naše življenje.

Jan Krmelj, mlad režiser, od mene starejši le leto dni, je po motivih istoimenskega in z oskarjem nagrajenega filma Floriana Henckla von Donnersmarcka napisal tekst. O drugih treh iz vzhodnega Berlina, leta 1984. O dramatiku, igralki in agentu. O strahu in ljubezni, o tej zmesi veselja in žalosti. Usodju.

Nadzemeljska igra treh igralcev je tako zemeljska, tako živa, da sem se ves čas zaljubljala v Dreymana in jokala z Wieslerjem. Dogajanje jim je tudi sicer blizu, saj ves čas govorijo o gledališču, režijah, igri, tekstih. O tem, o čemer se, sem pomislila, verjetno zares pogovarjajo med sabo po vajah in na pivu v Drama Kavarni. Smešna dvojnost, ki se na trenutke staplja v eno.

Spet sem šla sama v gledališče. Prevzela sem karto in gledališki list na blagajni in na vhodu srečala 3 in naenkrat nisem bila več sama v gledališču. Sedla sem zadaj in dve uri gledala življenja drugih. Ali še bolje, sem živela življenja drugih. Kaj ni to smisel gledališča?

Ko sem po žarečih očeh odšla domov, me je čakalo še dokončanje teksta in pozno pakiranje za štiridnevni obisk v Londonu. V rokah, na hrbtu in predvsem v glavi sem imela toliko, da sem šele, ko sem se ulegla v posteljo, imela čas zaihteti v globino stene in se še enkrat zaljubiti v človeka, ki je vstal, da bi mi šel po robček.

Jera Krečič

Fotografije: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana